Ko prideš do konca srednješolskega izobraževanja, s skromnimi osemnajstimi leti za seboj, se moraš odločiti, kje boš nadaljeval študij. Boš ostal v Makedoniji ali se boš morda odločil oditi nekam v tujino (kot sem se jaz odločil nadaljevati izobraževanje v Sloveniji)? Zagotovo se ti po glavi vrtijo ista vprašanja, ki so težila tudi mene: »Kako se bom vključil v novo okolje, če ne znam jezika?«; »Ali mi bo uspelo najti prijatelje?«; »Kaj bom počel brez svojih najbližjih?«.

Tukaj sem, da ti povem, da je to, kar doživljaš, povsem normalno, a to ne pomeni, da te mora odvrniti od tega, da vzameš svoje življenje v svoje roke. Nisem tukaj, da bi ti govoril, kakšne so razmere v Makedoniji in ali je dobro zapustiti svoj dom (to bi bil poseg v tvojo zasebnost), a če mene vprašaš, si zaslužiš videti drug sistem, da se lahko sam odločiš, kateri ti je bolj všeč. Meni je na primer odhod od doma dal še veliko bolj vzljubiti naše Skopje in našo Makedonijo.

Vrnimo se k temi in si hipotetično predstavljajmo, da si se odločil študirati v tujini. Bom iskren in te ne bom lagal: prvih nekaj mesecev je najtežjih. Polni so mnogih solza, občutka osamljenosti, v tebi pa prevladujeta nostalgija in melanholija. A kot pravijo, za dežjem posije sonce. Seveda lahko premagaš ta stanja. Rad bi ti povedal, da obstaja neka formula, ki jo lahko uporabiš za prilagoditev na novo okolje, a žal ni tako.

Lahko ti povem le, kaj je pomagalo meni. Prispel sem v Maribor in se počutil osamljenega in žalostnega. Preprosto nisem vedel, kaj naj počnem s svojimi čustvi. Nisem umetniška duša, a začel sem svoja stanja in notranje nemire pretakati v poezijo. Te moje pesmi so mi pomagale, da sem se soočil s svojo resničnostjo in jo sprejel. Začel sem jih deliti s svojimi najbližjimi in z ljudmi okoli sebe in tako sem spoznal, da nisem sam (zapomni si, nikoli nisi sam — vedno je nekdo, ki gre skozi isto kot ti).

Seveda to ni bilo dovolj. Moj vsakdan je bil monoton in je bil sestavljen iz odhoda na predavanja in učenja. Pogrešal sem tiste čarobne skopske dogodke. Zato sem se odločil spoznati mariborsko kulturo in našel svoj kulturni kotiček. Na teh dogodkih sem spoznal svoje ljudi (vsi imamo svoj tip ljudi in vedno boš našel kraj, kjer najdeš svoj tip) in mnoge nove umetnike, za katere še nikoli nisem slišal. S spoznavanjem novih ljudi sem izboljšal tudi svojo slovenščino, ki je še vedno ne govorim jasno in slovnično pravilno, a to mi je le motivacija, da jo izboljšam.

V svojem najstniškem življenju nisem bil človek, ki bi aktivno športal. A iz stiske sem začel celo športati. Vsak dan tečem in vadim. Ne vem, zakaj, a mi je to dalo drugačen pogled na življenje in me naredilo psihično močnejšega, da se lahko spopadem s svojo osamljenostjo. Očitno je bilo nekaj v besedah: »zdravo telo, zdrav duh.«

Obstaja še veliko malenkosti, ki so mi pomagale, da sem se v Mariboru začel počutiti kot doma, a vendarle menim, da je najpomembneje ostati vztrajen in pogumen. Ne odnehaj ob prvi oviri, saj je svet veliko lepši, ko ga gledaš z naporno prehojene gore izzivov.